V življenju pride trenutek, ko moraš za ljubljeno osebo, svojca, mamo ali očeta, narediti nekaj, kar te boli – a je tako prav. Ta blog ni o slovesu, temveč o ljubezni, odgovornosti in odločanju s srcem. Skrbi, da bo vse prav. Najboljše. Čustva, ko smo dali očeta v dom In je prišel ta dan. Dan, […]

🕊️ “Dostikrat: Če nisi potrpežljiv, nisi miren. Vedno: Če nisi miren, ne moreš slišati srca.” Počasi… a z občutkom »No, pa ste uspela urediti moje noge. Grozne so bile. Če ne bi bila potrpežljiva in si vzela čas… jaz ne bi bila sedaj tako zadovoljna.« »Potrpežljivost je božja mast, kaj ne pravi tako pregovor?«, ji

Ljubezen za ljubezen. Oporoka, v kateri se najde vsak, ki razume pravi pomen srca.Za vero? Ni nujno. Predvsem – zase. Na poti Vozim se v Maredo. Sobota, dan papeževega pogreba. Radio izgubi signal in preklopi na Radio Ognjišče.Prisluhnem pogovoru o papeževi zapuščini – njegovi duhovni “oporoki”. Ljubezen za ljubezen. Srce. Takoj najdem nekaj zase. Košček

Ni nujno, da slikaš, pišeš ali igraš klavir, da si umetnik. Umetnost je tudi to, da v sebi veš, kje si doma. In da ta občutek odneseš s sabo – kamorkoli greš. Umetnost je: ko ustvariš dom v domu Sedi pred oknom. V kotu stoji klavinova. Ojoj, kako lepo.Ko v domu ustvariš svoj dom –

“Nekateri rečejo, da so prišli na vrsto. A v resnici ni nobene vrste. Greš, ko greš.” Moja tiha slutnja Danes sem opazila spremembo na očetovem obrazu, barvi kože. Ustnice je imel hladne, tudi sapo pod nosom. Stisnilo me je. Pobožala sem ga. Dejal je: »Kako imaš vroče roke.«Ko sem šla mimo okna domov, sem zašepetala:

»Delate počasi, nežno in natančno. Počutim se varno.«Ta preprost stavek me je ustavil. In me v trenutku odnesel v mojo zgodbo – zgodbo o gipsu, padcu, lekciji življenja in prepolnem urniku. Spoznala sem se, da počasnost ni pomanjkljivost, temveč darilo. Poznava se, mar ne? »Pri vas pa sem že bila.” sem rekla. “Res je, sem

Ne, končala sem z introvertiranostjo. Tokrat zgodba gre v nasprotno smer. Ko sem stopila na hodnik, sem v jedilnici opazila skupinico stanovalcev doma. Klepetali so, se smejali – prizor, ki je bil prijeten za videt. Ga čutiti.Veselo jih pozdravim in preverim v sobi, ali me čaka. Ni je bilo. Vprašam prisotne in odskoči: »Nihče mi

V svetu, kjer pogosto prevladuje družabnost, se introvertirani posamezniki pogosto znajdemo v ozadju, še bolj cenimo tišino in globoke povezave. Tudi jaz sem med njimi; ne potrebujem množice prijateljev. Tisti, ki jih imam, so skrbno izbrani in dragoceni. Najraje sem doma, v družbi svojih najbližjih ali pa sama s seboj. Spomnim se dni, ko sem

Pogledala sem na seznam in videla, da so na njem osebe iz varovanega oddelka. Nekaj mi je govorilo, da se današnji dan ne bo izšel najbolje. A vseeno – rekla sem si, da pri teh osebah morajo biti prisotni tudi svojci, vsaj ob prvem srečanju. Stopila sem v sobo. Na invalidskem vozičku je sedel gospod,

Dve stvari sta se mi zgodili v zadnjih letih, pri katerih nisem razumela, zakaj in zakaj tako dolgo trajata: Kaj imajo skupnega moje bolezni, imunost in dolgotrajna oskrba osebe z Alzheimerjevo demenco?Zagotovo ni naključje. Ne da bi iskala odgovor, sem ga našla v knjigi, ki jo ravnokar berem. In ima potencial, da prebranemu verjamem. Negovati