Ko te življenje ustavi: moč počasnosti in nežnosti

»Delate počasi, nežno in natančno. Počutim se varno.«
Ta preprost stavek me je ustavil. In me v trenutku odnesel v mojo zgodbo – zgodbo o gipsu, padcu, lekciji življenja in prepolnem urniku. Spoznala sem se, da počasnost ni pomanjkljivost, temveč darilo.

Poznava se, mar ne?

»Pri vas pa sem že bila.” sem rekla. “Res je, sem bil zadovoljen, zato sem se zopet naročil. Delate počasi, nežno in natančno.«

Nasmehnem se in ga pozdravim: »Zdaj se spomnim. Vesela sem, da sem spet tukaj.«

Pomislim – počasi? Nežno in natančno mi je samoumevno. Saj to dela vsak pediker, kajne? A beseda počasi mi ostane v mislih.

Kaj pomeni delati počasi?

Nežno in natančno še gre. Ampak počasi? Ni to danes skoraj že greh?

V svetu, kjer nas čas prehiteva in urniki pritiskajo na vse “gumbe”, se počasnost zdi luksuz. Pa vendar – ravno takrat, ko smo počasni, lahko zares vidimo. Čutimo. Slišimo.

🕊️ »Počasnost je prostor, kjer se duša lahko izrazi.«

Moj gips. Moja lekcija.

Ko sem si poškodovala gleženj, se je življenje odločilo, da me ustavi. Pa sem rabila čas, da sem to doumela. Moj mož je moral ostati doma – da je skrbel zame in za mojega očeta. Nisem bila navajena biti odvisna. Zelo težko mi je bilo.

Nenehno sem »narekovala« z berglami v roki, kako naj pripravi mizo, kako naj dela, da bo bolj hiter. In ko sem dvakrat zaporedoma padla z gipsom in berglami – mi je postalo jasno: lekcija ni v tem, kaj ne zmorem, ampak kako moram.

🍃 »Ko te življenje upočasni, poslušaj. Govori ti nekaj pomembnega.«

Zakaj se bojimo upočasnitve?

Ker imamo občutek, da bo nekaj ostalo nedokončano. Da bomo »zmanjkali«. Da bomo zamudili.

Skrbim za očeta, kuham, delam, urejam apartma v Maredi, hodim k strankam tudi na dom, redko čuvam vnuka, po čemer resnično hrepenim. Čas zase? Telovadba? Meditacija? Ne zmorem, vsak dan manj. In kar naprej hitim. Da vse naredim. Ampak – kaj pa jaz?

🧘 »Nisi tukaj, da preživiš dan. Tukaj si, da ga zaživiš.«

Upočasni in začuti

Ko delam pedikuro ali masažo, se popolnoma posvetim človeku. Takrat odklopim. Sem prisotna. In prav to – stik, zavedanje, prisotnost – je tisto, kar tudi mene drži pokonci. Večkrat se vprašam kje bi danes bila, če ne bi imela tega dela, teh stikov.

Če bi bila tako prisotna tudi zase, vsak dan… bi bilo že kičasto.

V svetu, kjer smo za vsakim ovinkom pogosto le številka, je dragoceno, če te kdo zares vidi. Če si čuten, nežen in počasen. Še posebej pri starejših – tu je ta stik itak ključen.

Pomembno je, da se zaustavimo. Da slišimo tišino. In vidimo tiste trenutke, ki štejejo.

Zaključek: Najprej ti. Potem vse drugo.

To pisanje me je ganilo, nisem vedela, da bom šla v to smer. Pišem iskreno, direktno iz srca, zato na koncu vidim, kje sem pristala in po kakšni poti hodila.

Morda tudi ti, dragi bralec, nosiš v sebi podoben nemir. Morda hitiš, da ne bi kaj zamudil. A ti pravim – ne zamudi sebe. Ne, nisem pametna. Samo prenašam misli, ki mi jih podarijo starejši. Verjemi, oni vedo! In tudi jaz se od njih učim. Vsakič znova. Tudi res, marsikatero učno snov ponavljam in ponavljam, preden jo začnem udejanjati v življenju.

Ustavi se. Počasi. Nič ne bo zbežalo. Nihče ne bo nič naredil namesto tebe. Po vrsti. In ja – najprej TI. Tudi jaz, tako je.

💬 Povej mi – se tudi ti kdaj ujameš v ta tempo brez pravega postanka? Kaj ti pomaga, da se ustaviš? Čemu posvetiš ta postanek? Z veseljem preberem tvoj komentar spodaj.

🧡 Hvala, ker si tu. Objemaš me s svojim branjem.

🌈 Mavrična popotnica

“Ko upočasniš, slišiš več – svoj dih, šepet telesa, in srce drugega. V resnici ne izgubljaš časa. Ga končno začneš živeti.”