Samozavest se rodi v objemu: modrost none in sporočila dreves

“Nekateri rečejo, da so prišli na vrsto. A v resnici ni nobene vrste. Greš, ko greš.”

Moja tiha slutnja

Danes sem opazila spremembo na očetovem obrazu, barvi kože. Ustnice je imel hladne, tudi sapo pod nosom. Stisnilo me je. Pobožala sem ga. Dejal je: »Kako imaš vroče roke.«
Ko sem šla mimo okna domov, sem zašepetala: »Lahko noč, tata.«

Čutim, da bom kmalu postala »stara«. Nekateri rečejo »na vrsti«. Jaz pa vedno odvrnem, da na žalost vrste ni. In res je ni.
Zato danes delim z vami svojo modrost. Modrost none.

Cartanje ni razvajanje

Za nas pravijo, da smo tu za cartanje, starši pa za vzgajanje. Pod to se z veseljem podpišem.

V nekem prispevku sem prebrala:

»Če ignoriramo otroka, ko joče, se otrok ni umiril. Ugasnil se je. Za razvijajoče možgane je umiritev proces, ki zahteva empatijo in tolažbo. Če dojenčka pustimo samega, ko joče, se ta ni naučil potolažiti sam. Naučil se je, da nikogar ni, ko potrebuje pomoč. Cartanje ni razvajanje. Bolj kot boš uglašena na potrebe svojega dojenčka, bolj varno bo navezan nate in to bo pripomoglo k temu, da bo nekoč bolj samostojen, samozavesten in čustveno inteligenten.«

V naših časih cartanja ni bilo. Pomiriti si se moral sam.
Vladalo je prepričanje, da je vse, kar je preveč od »normalnega«, razvajanje. Da otrok ne bo imel meja, da bo postal neukrotljiv, izkoriščal bo starše.

A če danes beremo sodobno literaturo o razvoju otroka, dobimo nasprotne odgovore. Bolj kot je otrok začuten in slišan, bolj se bo razvijala njegova samozavest. In s tem občutek varnosti, občutek, da ni greh poiskati pomoč.

Ko sem začela govoriti

Tudi jaz dolgo nisem govorila o stiskah v meni. Ko sem začela pisati in govoriti o njih, so me začutili prijatelji. Ponudili so mi ramo, odprli srce.
»Ni panike, zato smo tu prijatelji, da si pomagamo. Vedno sem tu zate, da si olajšaš dušo,« mi je marsikdo rekel.
In še danes te besede slišim v sebi.

Sporočilo drevesa

Tudi otroci rastejo ob takih spodbudnih besedah.

Na rojstnem dnevu, stran od “ponorelega sveta”, sva z vnukom vstopila v gozdiček. Stara drevesa so klicala k objemu.

Povabila sem ga, naj posluša, kaj mu drevo šepeta.

Rekel je, da sliši »zlati dečko«. Tako ga kliče njegov nono.
Videl je, da šepetam jaz. A vseeno je verjel. Sprejel je to sporočilo in “zasvetil”.

»Kadar govoriš z drevesi, postaneš tišji. In kadar si tih, začneš slišati modrost sveta.«
– Thich Nhat Hanh

Otroci kot sonce

Ko otrok odrašča ob spodbudnih besedah in občutku varnosti, raste njegova notranja moč. Njegova samozavest.
Želim verjeti, da otroci danes živijo v takih družinah – kjer so sprejeti kot sonce, ki posije v dom. Kjer njihova svetloba ni zatemnjena.

A slutim, da še vedno obstajajo družine, kjer otrok nima objema. Kjer otrok nima spodbude. Kjer se ugasne.

Ne pa umiri.

Če te je zapis pobožal, ga deli s kom, ki ga bo prav tako grel.
Če pa ti je šepnil tvoj spomin, mi piši. Rada te slišim ali berem.

🌈 Mavrična modrost:

»Samozavest se ne rodi iz popolnosti. Rodi se iz objema, ko ti je težko.«