Kako postati dober MeFirster?

Ne, končala sem z introvertiranostjo. Tokrat zgodba gre v nasprotno smer.

Ko sem stopila na hodnik, sem v jedilnici opazila skupinico stanovalcev doma. Klepetali so, se smejali – prizor, ki je bil prijeten za videt. Ga čutiti.
Veselo jih pozdravim in preverim v sobi, ali me čaka. Ni je bilo. Vprašam prisotne in odskoči: »Nihče mi ni povedal, da imam pedikuro.«  

Res nihče? Ali pa je zgodba drugačna? Pri mnogih je zgodba drugačna, itak. Je to sploh pomembno? Ni.

Pomirim jo, da je edino važno to, da sem prišla po dogovoru in da bom dobro opravila svoje delo. Z veseljem sodeluje pri pripravi prostora in se udobno namesti.

Mnogim je moj srebrni kovček na koleščkih všeč. Pa tudi stolička za nogo, ki jo nosim s seboj. Zanimivo je, kaj ljudje opazijo…

Med delom postavim nekaj vprašanj – vedno najdem skupno točko, ki sprosti pogovor. Vedno. In ko steče, ura mine kot bi mignil.
Ob koncu ji rečem:
»No, pa sva končali. Ste se morali žrtvovati, ker sem vas ukradla družbi?«
Pogleda me in odgovori:
»Bolje imeti urejene noge kot biti v družbi. Noge so zdaj lahkotne, jaz pa kakšen kilogram lažja.«
Nasmehnem se. Vedno rečejo enako. Prijeten občutek, ki osreči srce. In vanj, kot v zibelko, položi mir.

Ker sem poleg storitve dala še del sebe. Nekoga razveselila, osrečila.

Kdo je MeFirster?

Ta gospa sigurno ni introvert. Je nekaj drugega.
A kako bi se temu reklo? Zavestno – čeprav na poziv – se je odločila postaviti svoje počutje pred družbo in pričakovanja drugih.

Kdo pa je taka oseba?
Jaz sem jo poimenovala MeFirster.
💡 Oseba, ki postavlja svoje dobro počutje, telesno in duševno nego ter osebne prioritete pred vse drugo.

In prav je tako.

Kaj tvegamo, ko smo vedno na robu?

Prijateljica, ki mi je podarila srebrni kovček, je zbolela. Že deset dni ima simptome kovida ali gripe. Pozitivna ni, boli pa jo vse in nikakor ne pride na zeleno vejo.
Opozorim jo: »Telo ti nekaj sporoča. Sprejmi to sporočilo in odleži, dokler ne bo bolje.«

Preden mi uspe odgovoriti, dodam: »Ines bi zdaj rekla: ‘Ma ta prava to govori.’«
Nasmeji se in doda: »Res, tudi jaz sem polna modrosti… za druge.«

Zakaj to počnemo sebi?
Zakaj mislimo, da moramo vsem pomagati, samo sebi ne?
Ker zmoremo? Ali res?
Prvič? Drugič? Desetič?

Ali telo kdaj odpove? Ja. Vedno, ko ga privedemo na rob.

Tu bi lahko razglabljala o raziskavah pri ženskah z rakom na dojki.
Kaj so pokazali rezultati? Kam moramo pokazati s prstom?
Na rob? Ne. Še prej. Daleč prej.

Ko smo na robu, je »prepozno«.

Misel dr. Janeza Drnovška, ki spodbuja k razmišljanju

Pred dnevi sem zasledila misel dr. Janeza Drnovška:

📜 »Poleg miru mora biti še nekaj, kar daje našemu življenju smisel? Res je. Dobrota. Ustvarjati moramo dobro. To daje našemu življenju smisel.«

Torej mir in dobro.
Za mir si še vzamemo čas in energijo. Marsikdo tudi za druge. (Pre)več.
Zase pa ne – dokler ne pridemo v zadnje življenjsko obdobje in končno cenimo zdravje in sami sebe.

»Dobro« pa tudi znamo delati.
Ravno tako, da poskrbimo za druge. Ker dobro se z dobrim vrača.
Ker kar seješ, to žanješ.

In še kakšna hipnotična fraza, ki smo jo poslušali celo življenje.
Ali jo še vedno?

Zakaj ne bi za spremembo naredili nekaj dobrega sebi?
Preden nas objame bolezen?

Tako, da se prepustimo razvajanju. In lenobi.

Kaj je lahko ŠE lenoba?

Lenoba?
Je to »dobro«?

💡 Ja. Tudi lenoba je to »dobro«.

Tudi trgovine zaprejo ob uri, ki je določena za konec obratovanja.
Tudi računalnik ugasnemo, ko zaključimo delo.
Tudi štedilnik izklopimo, ko je juha skuhana.

Torej ta lenoba je IZKLOP.

Izklop pomeni, da si vsaj enkrat dovolil/-a biti MeFirster.