Stik introvertiranih src

V svetu, kjer pogosto prevladuje družabnost, se introvertirani posamezniki pogosto znajdemo v ozadju, še bolj cenimo tišino in globoke povezave. Tudi jaz sem med njimi; ne potrebujem množice prijateljev. Tisti, ki jih imam, so skrbno izbrani in dragoceni.

Najraje sem doma, v družbi svojih najbližjih ali pa sama s seboj.

Spomnim se dni, ko sem v udobju svojega doma preživljala dneve v pižami in uživala v prvi jutranji kavi. Njen vonj me je pomirjal in prebujal čute za nov dan. Sledil je zajtrk v najboljši družbi – s seboj ali s hčerama. Pospravljanje v najudobnejši opravi je steklo kot po maslu. Vmes še kuhanje kosila, nato tuš, čista trenirka in popoldan za različne dejavnosti.

Med kariero in privatnim življenjem

Nostalgija me prevzame, ko pomislim na tiste čase. Ko sem bila na vrhuncu kariere, se je od mene veliko pričakovalo; v službi sem imela dosti odgovornosti. Poleg svojega dela sem podpirala sodelavce, tako znotraj službe kot med službami. Mirila sem odnose, ki so jih največkrat zanetili neposlušanje in nezmožnost komuniciranja. Vedno je v službi nekdo, ki buri duhove. Kar je najhujše, pogosto smo tako obremenjeni, da nehote ali nezavedno postanemo tudi sami prav taki.

Doma pa življenje – bogat šopek vsakršnih poljskih rastlin. Ene lepše, druge ovenele.

Partnerstvo, ki ni bilo idealno partnerstvo. Ambiciozni hčeri, multitalentirani za vse »živo«. In ker partnerstvo ni »štimalo«, sem vložila ves napor v to, da sem zadovoljila otroka z vsem, kar jima je bilo všeč. Da sta dobili tisto, kar je meni manjkalo. To pa pomeni, da sem sama hodila na »robu preživetja«. Mentalno čisto sesuta, fizično je še šlo … saj sem bila mlada.

Po tolikih letih, ko se ozrem nazaj na naporna leta, si čestitam – dobro sem jih zvozila. Imam kaj pokazati. Ja, imam, ampak ali sem bila srečna? Ne vem, mislim, da sem bila. Imela sem relativno dobro plačo, da sem lahko sama vzela kredit za majhno stanovanje in ga sama v celoti adaptirala. Po nekaj letih smo ga prodali in z izkupičkom zgradili hišo; znova sem vzela kredit za dokončanje hiše. Pri odplačilu tega kredita je sodeloval tudi mož. Hčeri sta se izobrazili, s pihalnim orkestrom videli nekaj »sveta«. Torej ja, bila sem srečna, četudi utrujena. Marsičesa utrujena.

Kaj sploh je sreča?

Ko zdaj primerjam današnjo srečo s tisto, ugotovim, da je sreča kljub vsemu nekaj drugega. Utrujena sem še bolj kot takrat. Mentalno, psihično in telesno. Nega očeta, četudi nisem pri njej sama in edina, utrudi. Ker sem, tokrat, starejša. Tudi moje sposobnosti in zmožnosti padajo. Ampak kljub vsemu, sem srečna.

Delam drugo delo, tisto ki me osrečuje.

Ta teden me je gospa, ki me je prvič videla, takoj objela, ker sem prišla in bila točna. Pa sploh ni vedela, ali bo zadovoljna z mojim delom. Čutila je, da mi lahko zaupa. In to je čar dela s srcem, dela, ki te veseli, osvobaja, polni z energijo.

Gremo na začetek. Ona je izobražena ženska, zaposlena je bila na vplivnem položaju v zavodu na Obali. Sama se je odločila, da gre v dom. Tam ne sklepa prijateljstev. Večinoma je sama v sobi, bere knjige, rešuje križanke. Je sama sebi dovolj. Tudi ko sem jaz prišla k njej, ni kazala pripravljenosti za pogovor. Skoraj kot: »Naredi svoje delo in odidi.« Ampak jaz ne morem tako delati; vzpostaviti moram pogovor, tisto nevidno nit, ki naju poveže. Da se lahko nasmejiva, morda tudi pojočeva. Da obudiva lepe spomine ali spomin na pokojnega. Ja, tudi to se zgodi. Ker vsi imamo zvezdico na nebu, ki jo pogrešamo.

Naključij ni

Ona je bila predhodnica njega, s katerim sem jaz delala, zato ga dobro poznam. In ker naključij ni, je pogovor tako potekal, da sem ga omenila in ona je takoj spremenila izraz na obrazu. »Kaj, ga poznate?« je vprašala. Seveda. In povem ji vse možne povezave, od kod poznam njega in njegove družinske člane. Svet je majhen.

»On je zlat in cela njegova družina,« je rekla.

In ovira je bila preskočena. Ovira ali mehurček, v katerega smo obdane introvertirane osebe. Od tu dalje je bila samo še »poezija« ali spoznavanje narave in družbe. Če poznaš ta predmet, potem si v najlepših letih. 😊 Dotaknili sva se tudi najinih želja. Obe si želiva iti na Triglav. Morda so to za obe le nedosegljive sanje. Morda zanjo bolj kot zame. Glede na moje stanje z gležnjem so morda sanje tudi zame. Obe imava radi naravo, knjige in redke, vendar prave prijatelje.

Ko sem zaključila z delom, je pokazala veliko zadovoljstvo. Mislila sem, da zaradi urejenih nog; vsi rečejo, da imajo »2 kilograma lažje« noge. Zamudila je večerjo, ker je najin klepet podaljšal delo. Napotila sem jo, naj gre hitro v jedilnico, ker zagotovo še dobi svoj pladenj s hrano.

Rekla pa je le: »Ne, sploh ne potrebujem večerje. En jogurt bo popolnoma zadosti. Res se dobro počutim, ker imam urejene noge. Vendar najin klepet je mnogo več. Ne morem verjeti, da sem v eni “debeli” uri povedala neznani osebi toliko o sebi. To se mi še ni zgodilo. Ta pogovor je neprecenljiv. Vreden več kot ena večerja.«

Moja zaključna misel

To srečanje me je opomnilo, da zaprtost vase, biti sam s seboj in še dobro ti je tako, ni vedno edino dobro. Pristni odnosi, ki še niso del našega vsakdana, so vedno lahko nova popestritev dneva. Ko se naši trenutki prekrižajo z drugimi, so ti trenutki neprecenljivi. V teh stikih najdemo odsev sebe, delimo izkušnje in bogatimo svoje življenje.​

Vabim te, da prepoznaš in ceniš te dragocene trenutke povezovanja introvertiranih src. Če pa te je ta blog ali kakšen prej navdihnil, deli ga s svojimi prijatelji. Morda navdihne še koga.