Nemi pogled skozi okno, ki je povedal vse

Pogledala sem na seznam in videla, da so na njem osebe iz varovanega oddelka. Nekaj mi je govorilo, da se današnji dan ne bo izšel najbolje. A vseeno – rekla sem si, da pri teh osebah morajo biti prisotni tudi svojci, vsaj ob prvem srečanju.

Stopila sem v sobo. Na invalidskem vozičku je sedel gospod, skoraj brez življenja. Odsoten. Za njegovim hrbtom je igral radio – prijetna glasba ali pa zgolj naključje dobrega programa.

Predstavila sem se in pojasnila, zakaj sem pri njemu. Prosila sem, če lahko pogledam noge. Brez besed je dovolil. Očitno gospod ne govori… več. Kot moja mama …na koncu.

Kmalu je umaknil nogo. Moje delo se je zaključilo. Treba bo poklicati svojce. A želela sem ga pomiriti. nežno sem božala njegove noge. Pogledala sem ga – in obstala.

Okna v sobi so v spodnjem delu zasenčena. Le skozi majhen del je videti modrino neba. In on… on je gledal skozi tisti del. Tja – v svobodo.

Vedel je, da tam zunaj obstaja brezmejni prostor. Nezasenčen pogled. In njegov pogled… njegov pogled je stisnil moje srce.

Oči so izdajale hrepenenje. Po domu? Po ljudeh? Po življenju? Še “težja” odsotnost. Tihi klic – čez hribe in doline proti nekomu ali nečemu, kar mu je nekoč pomenilo vse.

Tako bolečega, praznega in hkrati polnega pogleda nisem videla že dolgo. Vtisnil se mi je v spomin. A zanj nimam pravega jezika. Premalo besed v našem slovarju slovenskega jezika.

Vsakič si znova rečem:
“K vragu s tako starostjo.”

Primerjala sem ta pogled s svojim pogledom. Zdi se mi, da mi – zdravi, prisotni – niti za trenutek ne znamo govoriti z očmi tako kot oni. Tisti, ki so in hkrati niso več z nami. Zakaj?

Ne poznam odgovora. A zdi se mi, da oni – tam za zaprtimi vrati, ki jih mi ne zmoremo več odpreti, v njihovem novem domu, v katerega nimamo vstopa – še vedno vedo, po čem hrepeni njihova duša. Vedo, da nekje obstaja vrt, kjer so obirali paradižnik. Hiša, kjer je dišalo po dobrotah. Travnik, kjer so grabili seno. In se ne sprašujejo: “Zakaj sem tu?” Samo želijo si, da so …. TAM.

Mi pa? Mi imamo vse. Nekateri več, nekateri manj. Sedimo na kavču in razmišljamo, kaj bi jedli – pa nismo niti lačni. Težko se spravimo telovadit, a želimo si, da nas hrbet ne bi bolel. Radi ostajamo v coni udobja. V kalni, mlačni vodi. Strah nas je hladnega potoka, ki od nas zahteva gibanje, premik. Zunaj, kjer pogled ni zasenčen. Kjer vidimo in čutimo svobodo.

Zato naši pogledi ne znajo več govoriti sočutno. Večinoma ne zrcalijo več topline, čiste misli, resničnega čutenja. Večinoma zrcalijo (ne)zadovoljstvo, nezavedno hrepenenje.

Lepo bi bilo, če bi znali pogledati vase. Spreminjati sebe. Rasti. Postati človek, ki pogleda v oči – in razume.

Tudi, ko drugi več ne znajo povedati z besedami.