Ko telo reče ne – raziskava negovalcev oseb z demenco

Dve stvari sta se mi zgodili v zadnjih letih, pri katerih nisem razumela, zakaj in zakaj tako dolgo trajata:

• dvakrat sem prebolela trdovraten covid in
• utrpela zlom skočnice z dolgotrajnim okrevanjem.

Kaj imajo skupnega moje bolezni, imunost in dolgotrajna oskrba osebe z Alzheimerjevo demenco?
Zagotovo ni naključje. Ne da bi iskala odgovor, sem ga našla v knjigi, ki jo ravnokar berem. In ima potencial, da prebranemu verjamem.

Negovati osebo z demenco mi ni neznano. Ob mami sem šla skozi to učno uro.
Med njeno nego sem delala na sebi, tudi obiskala izobraževanja pri Spominčici in v Psihiatrični bolnišnici Ljubljana.
Prebrala sem knjigo dr. Bredesdena, neutrudljivo iskala odgovore na vprašanja o demenci – zakaj, kako, kaj nas čaka.

Ko je mama umrla, sem postala negovalka očetu. Sprva je bilo obvladljivo – šibkost, srčno popuščanje. Uspela sem najti »kompromis« skrbi in nege z delom.
Bolezni so se začele kopičiti. Prišel je kateter, z njim številne težave. Kasneje še vaskularna demenca.
Januarja letos so CT-izvidi potrdili še Alzheimerjevo demenco in vidne hude možganske spremembe.

Ker naključij ni, očitno sem že pred časom vedela, da potrebujem to knjigo. In intuitivno sem kupila knjigo dr. Gaborja Matéja Ko telo reče ne.
Ravno zdaj – ob fizični in čustveni izčrpanosti – sem naletela na raziskavo v knjigi, ki mi je dala misliti.

Utrinek iz knjige:

“Vsi, ki negujejo osebe z Alzheimerjevo boleznijo, so podvrženi kroničnemu stresu.
Visoka raven kortizola uničuje telesna tkiva. Naravne celice ubijalke, ki se borijo proti okužbam in raku,
pri negovalcih delujejo znatno slabše.
V drugi raziskavi so ugotovili, da je imunost na virus po cepljenju razvilo 80 % ljudi v kontrolni skupini,
a le 20 % negovalcev ljudi z Alzheimerjevo boleznijo.
Prav tako se rane pri negovalcih celijo povprečno devet dni dlje kot pri kontrolni skupini.”
(Gabor Maté, Ko telo reče ne, str. 56–57)

Priznam, bila sem presenečena.
Vedno sem bila zdrava ženska srednjih let – morda občasne bolečine v križu ali sinusi.
Po mamini smrti sem prvič zbolela za covidom. Ni bil več val epidemije, pa vendar sem jo zelo težko prestala.
Cepljena nisem. Po tem sem zbolela še enkrat, kljub previdnosti in maski, ki jo nosim pri delu.
Gleženj – še danes ni kot prej, čeprav je minilo več kot leto od poškodbe.

Kot piše dr. Maté – bele krvničke pod stresom proizvajajo manj snovi, bistvenih za regeneracijo.
In tu se zgodba zaokroži.

Ko srce skrbi – telo zboli

Starša, partnerja, bližnje imaš rad in jim želiš pomagati. A bolezen napreduje in nega postaja čedalje zahtevnejša.
Najprej misliš, da si utrujen. Da je začasno tako. Da bo bolje.

A dejansko telo kriči – tih rez, ki ga začutiš šele, ko je že preglobok.
In okrevanje po izgorelosti ni hitro. Telo potrebuje čas, veliko časa.

Zakaj si tega ne priznamo prej?
Ker smo sprogramirani – da moramo povrniti staršem vse, kar so dali nam.
Da je dolžnost.
Da je skrb ljubezen. Naša odrekanja.

In res je – včasih. A marsikdaj, večinoma, to enostavno ne zdrži resnice.

Kot sem prebrala v enem od komentarjev v skupini o demenci:
»To je povsem normalno – starši so nas vzgajali, zdaj smo mi na vrsti, da jim to vrnemo.«
Delno se strinjam. A pri vzgoji otrok se teža bremena postopoma manjša – otrok raste, pridobiva veščine in vedno bolj je samostojen. Starši so mlajši in sposobnejši za vse podvige.

Pri negi staršev pa je ravno obratno – vse je težje. Oni slabijo, mi staramo. Pritisk narašča, seveda na negovalce.

In ko pride trenutek, da svojca damo v dom – je za nas že prepozno. Če ga sploh damo, itak.
Mi smo že izgoreli. Telo je že izmučeno. In šele takrat začnemo zdraviti – sebe.

In kot piše v knjigi, ta kronični, skriti, stres že dela svoje. Telo se odziva z njim z “roko v roki”. In nam ne gre na bolje, kot bi si želeli.

Zakaj sploh to pišem?

Zato, da delim mojo izkušnjo, za katero sem našla povezavo v navedeni knjigi.
Ker vem, da je še kdo, ki se bo v njej prepoznal in mu bo raziskava nekoliko odprla oči. Velika verjetnost, da je kot jaz. Verjame le zanesljivim raziskavam in ljudem, vrednim zaupanja.

Ne dovoli, da tvoje telo reče NE. Ukrepaj že prej.

Če si tudi ti v podobni vlogi – deli svojo zgodbo.
Si se tudi ti znašel v bolezenskih težavah? Si zdravil vzroke ali le simptome?

Pogovor odpira vrata.
Zavedanje odpira srce.