Dajte očeta v dom. Tu nam je lepo. (Izjava, ki me je zadela v srce)

Vsake toliko ti življenje postreže s srečanjem, ki te ne pusti ravnodušnega.
Ko se ti zazdi, da si ti tam, da pomagaš drugemu… pa na koncu ugotoviš, da si ravno ti tisti, ki si dobil največ.
Tokrat je to bila ona – gospa z nekaj v sebi, kar ne znam opisati in z leti, ki bi jih lahko zapisali v debelo knjigo modrosti.

Moja posebna gospa, stara 97 let, tista, ki je vedno na prvem mestu – zase.
Posluša mojo izpoved.
Moje težave z očetom.
Bujenja ponoči, žaljenja, negodovanja, moje odrekanja delu in pokojninskemu zavarovanju, prostemu času, družini, vnukom.

In mirno pripomni:
»Kaj pa, če bi ga dali v dom?«
»Noče,« odvrnem.

In kako težko je nam doma razmišljati drugače.
Ker so nas učili – ali bolje rečeno: sprogramirali – da je dom sveta stvar, da so gradili hiše zato, da bodo v njih tudi umrli. Doma.

Gospa mi skoraj nostalgično odgovori:
»Jaz pa sem sama izrazila željo, da grem v dom. Ko sem padla, ko sem videla, koliko skrbi sem povzročila… Ko sem slišala, kako se ponoči zbujajo, ker ne vedo, ali je z mano vse v redu… sem se odločila. Saj ni bilo lahko. Težko je bilo oditi od doma. Čudni dnevi so bili tu, dokler se nisem navadila.«

Gledala sem jo – z iskricami občudovanja.
Kako razumna je, kako jasna in globoka v svojih pogledih.
Pri teh letih še vedno razume, da je doma nekdo v stalni skrbi zanjo, namesto da bi živel svobodno – skrbel zase, za svoje zdravje, za svojo družino.

Hkrati pa – v domu je v družbi sebi enakih.
Tistih, ki ne poznajo njenih zgodb – in ona ne pozna njihovih.
In prav v tem je čar: da si jih lahko pripovedujejo. Da se poslušajo.
Da nastajajo nova poznanstva, nove vezi.

Rekla sem ji, da je vredna globokega spoštovanja.
Res edinstvena ženska.

Ko sem končala z delom in pospravljala kovček, je milo rekla:
»Dajte očeta v dom. Tu nam je lepo. Tu je malo moških – in jim je še lepše. Jih razvajamo.«

Nisem vedela, kaj me je bolj ganilo – njena skrb zame, da bi končno zaživela, ali njena iskrena skrb za očeta. Da bi prišel v sredino, kjer bi mu bilo zagotovo lepo.

Dala mi je dozo topline, sočutja, razumevanja.
Skoraj neznana oseba – popolnoma zastonj – mi je nežno pomagala odvreči en sloj moje notranje, tiho vcepljene “mantre”.

»Vem,« sem rekla. Verjetno ne dovolj prepričljivo.
Zagotovo ne dovolj prepričljivo.

Ko sem zapirala vrata njene sobe, sem še slišala njen glas:
»Dajte očeta v dom. Tu nam je lepo.«

Hvala vam, draga gospa.
Za vašo toplino, skrb in spravne besede z mano.

Včasih ne iščemo več odgovorov, ker se zdi, da jih že imamo.
A potem pride pogovor. Z osebo, ki si vzame čas za tvoje srce.
Ki te spomni, da je življenje več kot dolžnost – je tudi pravica do lahkotnosti, počitka, bližine in novih vezi.

Hvala vsem starostnikom, ki nas učite, kako lep je lahko konec, če si ga dovolimo živeti z odprtim srcem.

Kako vi gledate na domove za starejše? Ste že imeli podobno izkušnjo?

V mojih zapisih želim odpirati prav take teme – srčne, življenjske. Če želite prejemati moje zgodbe, vabljeni k spremljanju bloga in strani.