Ko ptiček prinese spomin in cvet odpre srce

Med svečami je ležal ptiček. Majhno, belo-rjavo bitje z rdečkasto-rjavim trebuščkom. Na smrekovi vejici. Pogled nanj me je v hipu odnesel nekam drugam, ne vem kam. Kot da je prinašal sporočilo. Od koga? Kakšno?

Vzela sem ga v roke, ga opazovala. Ne, ta ptiček ni bil od tu. Na sosednjem grobu sem zagledala ikebano s prav takšnim smrečjem. Ja, od tam je “priletel”. Nežno sem ga položila nazaj.

V sebi sem začutila nemir, prepleten z mislimi, da ta ptiček nekaj sporoča.

Utrujena od noči na kavču in očetove neverjetne aktivnosti kljub močnim tabletam za spanje… utrujena od njegovih besed, ki ranijo, pa čeprav se jih ne zaveda. Takrat sem jo začutila.

Stala je ob meni.

Nežno, skoraj neslišno mi je šepetala. Dajala mi je moč.

Ko sem prišla domov, sem si natočila kozarec mlačne vode. Počasi sem pila in v hvaležnosti požirala ta eliksir življenja. Takrat sem jo zagledala – na okenski polici se je odprl cvet orhideje.

Dolgo se popki pripravljajo na razcvet in med mojo odsotnostjo se je en sam, droben popek odprl v prekrasen roza-bel cvet, posut z drobnimi roza pikicami. Tokrat sem začutila upanje. In…

Ja, bila je ona.

Moja mama. Ženska, ki nam je dala toliko, pa se tega nismo niti zavedali. Dala je kot žena, kot mama, kot negovalka v domu upokojencev. Tudi tam je skrbela za ljudi, tudi strigla nohte.

Škarjice, na katere je oče graviral njen priimek, so zdaj moje. Čuvam jih v studiu.

Zgolj kot spomin. Kot njeno podporo.

Začela sem raziskovati pomen teh znamenj. Ptiček – simbol duše, svobode, prehoda med svetovi. Bela barva – čistost in stabilnost. Rdeče-rjav trebušček – življenjska energija, toplina, ljubezen. Smrečje – večnost, odpornost, trajnost. Orhideja – lepota in preobrazba.

In takrat sem dojela.

Ta ptiček in ta cvet sta me ustavila. Opomnila. Da začutim. Ravno zdaj, ko izgubljam energijo, a se trudim navzven kazati mir.
Vem, da nisem sama. Vem, da je tu tudi moja Tara.

Ko sem pred kastracijo držala Luckyja in ga pomirjala, sem v mislih podoživela njen odhod. Kako sem bila ves čas ob njej, jo božala in neustavljivo jokala.

Ta dan čutim kot most.
Med mamo in očetom.
Med preteklostjo in sedanjostjo.
Med bolečino in ljubeznijo.
Med nami, ki smo tu, in tistimi, ki nas čuvajo od zgoraj.

Čez dva dni bo dan žena.

Nekateri imate mame in žene ob sebi, nekateri pa ne več.
Če jih imate – objemite jih. Pokažite jim, da ste z njimi.
Če jih nimate več – podarite jim misel. Eno, toplo, naravnost iz srca.
🌸
V mojem prvem pogrebnem govoru (mami) sem zapisala verz, ki ga je učila vse otroke, tudi tiste, ki jih je čuvala:
Mama je ena sama.
Prva radost je mama.
Prvi spev je nina nana.
Prva beseda – je mama.

Ste tudi vi kdaj prejeli kak znak, ki vas je spomnil na ljubljeno osebo?