Ko odločitev ni izdaja, temveč skrb.

V življenju pride trenutek, ko moraš za ljubljeno osebo, svojca, mamo ali očeta, narediti nekaj, kar te boli – a je tako prav. Ta blog ni o slovesu, temveč o ljubezni, odgovornosti in odločanju s srcem. Skrbi, da bo vse prav. Najboljše.

---

Čustva, ko smo dali očeta v dom

In je prišel ta dan. Dan, ki sem se ga bala. Oddati ga. V dom, ki ni dom. Vsakomur sem rekla: »Malo olajšanja, dosti tesnobe.«

In moral se je zgoditi. Četudi so solze tekle po licih. Solze žalosti, ker mora biti tako.

Obljubila sva mu, da bo ostal doma. Dokler bo zmogel skrbeti zase. Dokler bo vedel zase, bil vsaj malo samostojen in bo z nami sodeloval pri hoji, hrani, negi.

Tisti dan je imel srčni utrip 190. Gledal je v strop. Vse, kar je zmogel izustiti, sta bila le “da” in “ne”. Žlice ni mogel več držati v roki. Kotiček desnih ustnic je bil povešen. Sum na možgansko kap.

Ko si le starček in zate ni postelje

Odpeljali so ga »na hrib«, slikali možgane, postavili diagnozo: predvidevamo okužbo sečil. Dobil je antibiotik in po nekaj urah so ga odpustili domov.

Najina noč? “Krvava”. Težko dihanje, pomanjkanje kisika, bolečine. Vsaka minuta je bila dolga eno uro. Ne vredno življenja.

Zjutraj sem znova poklicala urgenco. Zopet so ga odpeljali “na hrib”. Tokrat diagnoza: predvidevamo pljučnica. Še en antibiotik. In po par urah ponovno domov.

Diagnozi temeljita na predvidevanjih. Žalostno. Razočarana.

Psihiatrinja je dobila izvid CT glave in mi razložila: »Velike spremembe v možganih, še posebej v delu odgovornem za hojo.« Končno se je z vsemi poskusi našla tudi kombinacija uspaval in pomirjeval, da je ponoči vsaj spal.

Te noči brez spanja so bile nočna mora. Zanj. Za nas. Za vse.

Ko odpove telo, se prebudi razumevanje

In tu se je začel adrenalin. Glava se je (hvala Bogu) postavila zopet na mesto. Nič več ni bilo treba peljati avto na tehnični pregled ali se javiti na vojaški odsek. Cepiti dreves ali pokopati zajčkov.

Namesto tega – vsak dan vidno slabšanje hoje. Očitno tudi zaznavanje bolečine, ker ni potreboval protibolečinskih tablet. Manj bolečin v njem, ne pa v nas.

Zadnje dneve je bila higiena mojstrstvo, ki sem ga premogla iz virov intuicije. Ne znanja. Tudi preko mojega vedenja kaj zmorem narediti za nekoga, ki ga imam rada. Za katerega mi ni vseeno. Za Vandrovčka, ki nas je naučil odgovornosti do dela, do pobiranja, ko pademo. Odnosa do denarja in ustvarjanja. Glasbe in imetja.

In potem… dom

Oblekla sem ga v »mašno« opravo. Pripeljali smo ga v dom, ki ni njegov dom. Ki ga ne pozna. Z enim ciljem, recimo…: da ga dvignejo na noge. Da spet začne jesti. Da bo normalno odvajal.

Ko sem stopila v recepcijo… solze. Potok solza. Zakaj mora biti tako? Ali to res počnem?

Sem sebična? Sem mu pokazala hrbet? Sem ga izdala?

Zaposleni Katja in Mojca sta me tolažili: »Boš videla, tukaj mu bo lepo.«

Praznina v očeh ostaja

Namestili so ga v sobo z drugim gospodom. Zgovoren gospod, ki ima radio. Hvala Bogu, sem pomislila. Glasba, življenje mojega očeta. Glas, ki ga bo klical k prisotnosti. Ga spodbudil k sodelovanju.

Praznina v očeh, ki smo jo zaznali že doma, ostaja. Hodi vsak dan slabše. A me posluša. Ko pridem, presedeva iz postelje na invalidski voziček. Greva na pivo. V trgovino po sladoled.

»Kako je tata?«, me sprašujejo. »Ne vem. Nič drugače kot doma. Ne bolje. Ne slabše.«

Zavedanje

Kmalu bo imel rojstni dan. Ne zaveda se več pomena tega dne. Poskušam uresničiti idejo z njegovo harmoniko. Ki mu je toliko pomenila. Ki je ustvarila dom.

Če bi ga vprašala, kaj si želi… ne vem, kaj bi odgovoril.

Pred letom je omenil, da si želi umreti. Tega ne govori več.

Težko mu je ležati, sedeti ne more. Bolečin ne čuti več. Telo je klonilo.

Potrditev, da je bila odločitev za dom …..

Kaj pravi moja duša drugače kot razum? Duša si želi, da bi zaspal doma. Da bi zaspal v gnezdu, za katerega je noči in noči preigral po hotelskih terasah, da ga je ustvaril z mamo. Tam, kjer je bilo slišati harmoniko igrati na “feštah” in ob polnoči na Silvestrovo.

Fotografija: https://www.facebook.com/PoglediDuse

Pomiritev

In jaz? Jaz sem sedaj nekoliko pomirjena. Solze so se posušile. Bolečino je zamenjala odgovornost. Da grem k njemu. Ga nahranim. Posadim na voziček in odpeljem na sonce. Ja, tudi v šoping in na pivo. 🙂

Razum pravi: »To je edina in najboljša rešitev zanj.« Dom ima znanje. Prostor. Kader, ki mora biti tam.

Modrost in ljubezen očeta

Te dni sem naletela na verze, ki sem jih z zanimanjem prebrala. Ker sem v njih našla mnogo resnice.

Tisti, ki te ljubi od prvega trenutka, ko odpreš oči, je tvoja mama. Tisti, ki te ljubi, ne da bi to pokazal v očeh, je tvoj oče.

…

Mama – njene vrednosti ni mogoče oceniti. Oče – čas ga ne bo ponovil.