Koroška babica, štikan prtiček in lekcija za dušo

Vstopila sem v izbo nekje na Koroškem.

Je to soba v domu?

Obstala sem na vratih in gledala to sobo. Ja, je v domu. Enako pohištvo, pa vendar, to ni soba iz doma!?

V tej sobi sta svetila dva sonca. Pravo sonce in …

Prava kmečka izba. Na sredini miza, na njej ročno štikan prtiček. Ob steni polica, na kateri je mali štedilnik, v kotu mikrovalovna pečica. Posodice s kavo, sladkorjem, soljo, začimbe.

Tretje sonce

Oh ne. Poglej Ksenija tretje sonce!

Oglasila se je ona, s čistim koroškim dialektom. S sončnim nasmehom.

Kaj sem lahko naredila v tem pocukranem momentu? Nasmejala sem se od ušesa do ušesa.

Ko sva klepetali, medtem ko sem jaz opravljala moje delo, je vzdihovala. Nohti so bili že dolgi in res potrebni škarij, natančne roke in vedno – par ušes za poslušanje.

Pristni koroški dialekt z »gajstno« vsebino

»Joj, naredila ste mi tako uslugo, da bi vas kušnila na rit.«, je rekla.

Ne samo dialekt, ampak tudi pristna koroška vsebina. Če prav poznam korošice. 🙂

Stara bo 93 let, ampak polna življenjske energije, volje do življenja in širjenja svetlobe, ljubezni, energije, spodbude.

Vsako jutro si skuha svojo kavo in pospravi sobo, pobriše prah in kopalnico. Ne potrebuje medicinskih sester, negovalk in snažilk. Ona zmore sama.

Pove mi anekdoto iz doma.

Padla je v kopalnici. Ko se je dvignila, je ugotovila, da jo nič ne boli. Nič ni zlomljeno, torej je vse OK. Nikomur ni tega povedala. Potem pa so začele kukati na njeni koži modrice. Vprašali so jo od kod ji ti hematomi? Niso dali miru, vztrajali so. In morala je spregovoriti.

»En me je hotu posilit, pa se mu nisem pustila,« je rekla navihano in s polno hudomušnosti v očeh.

Sledil je smeh. Dolgi smeh.

Živeti svoje življenje. Biti to kar si.

Živeti tako življenje, kot da se pravkar dogaja. Prav zdaj.

Ta trenutek. In vsak trenutek za njim.

Mnogi tega ne znamo, ne zmoremo.

Prevečkrat smo v jarmu strahu, izgub, bolečin in smo zaradi tega v ciklu.

Kot na notranjem pasu krožišča, kjer nikakor ne moremo priti na zunanji pas in najti izhod ven.

In sami si ne znamo pomagati.

Ne prosimo pa pomoči drugega.

Ali dobimo pomoč in nam srce pove, da to ni prava pot.

Res čutimo, da to »nismo mi« ali smo toliko pod vplivom drugih, da nočemo videti kaj smo mi?

Kakšno življenje nam pripada?

Imamo pravico dobro živeti, kaj ne?

Biti srečni.

Tudi živeti miselnost, da si zaslužimo biti srečni.

Da smo pomembni!

Da ljubimo svoje življenje in sami sebe.

Da se zavedamo, da vsak srčni utrip in vsak dih je naše življenje.

Da smo pomembni za svet, taki kot smo. Četudi drugačni.

Je vsak dom zidan iz kamna?

Ne, dom je čisto nekaj drugega.

Dom je košarica spominov, dialekt, okus domače hrane, dovzetnost za vsako malo stvarčico, ki je na svojem mestu.

Vse, kar nosi toplino v sebi in ima svojo tiho moč.

Močna vloga doma

To srečanje s Korošico mi je dalo ogledalo: kako močno vlogo igra notranji svet v naši zunanjosti.

Takoj sem dobila močnejšo podlago in čutenje za »indigo zgodbo«.

Indigo zgodba? Ni še, bo pa kmalu. Tu so izdane zgodbe:

www.kratke-zgodbe.com

Tako kot je Korošica ohranila svoj jezik, red in dostojanstvo, tudi mi nosimo v sebi “prtiček” iz nekega drugega časa. In čeprav nas čas tako ali drugače mehča in preoblikuje, nas srčika vedno spomni, kdo smo. Mora nas spomniti!

Zakaj? Da najdemo pot iz krožišča.

Da najdemo sebe, svoj mir. In zaživimo življenje, ki ga nosimo v srcu, kot da bi se odvijalo prav sedaj. Ta trenutek! Trenutek za trenutkom.

Nevrolingvistično programiranje

V NLP-ju rečemo:

»Vsak človek ima vse vire, ki jih potrebuje, da zaživi polno življenje.«

Tako je. Četudi marsikdo reče – »Jaz pa ne morem, ker…/ ampak…..

“Ker in ampak” v NLP-ju ne obstajata. Ker takoj porušimo naše novo nastale temelje, da bi zaživeli tisto pravo življenje, kot da se dogaja prav zdaj.

Besede porušijo našo prisotnost. Biti srečni.

Vprašaj se!?

📍Kaj pomeni “dom” zame?

📍Kje čutim domačnost?

📍Kaj iz moje notranjosti ustvarja moj vsakdan?

Razmišljanje

Ko pomislim na življenje danes, vidim, kako se mladi ljudje soočajo z ovirami, ki jih bolj ali manj težko preskočijo. Se vrtijo v krožišču. Starejši pa v nekem trenutku občutijo modrost in zato kljub letom zadržijo svoje bistvo. Najdejo izhod iz krožišča.

Biti doma v sebi, ne glede na to kje si in kaj je okoli tebe. Čutiti kaj ti je všeč. Kje se dobro počutiš. S kom se dobro počutiš!? Reči kdaj tudi NE in mnogokrat DA sebi.

S čim gradimo mostove?

Tako kot dom ni vedno zidan, tudi mostovi niso vedno iz železa in betona.

Mnogi mostovi so iz pristnosti, domačega jezika, dialekta, ljubezni, srčnosti, sočutja. Ti mostovi so močni in statika je neizračunljiva. Ti mostovi vedno pripeljejo na drugi breg, kjer je bodisi moč, dobra volja ali nemoč, revščina, žalost, jeza.

In moč mostu je ravno v tem, da pripelje na »črno siv« breg svetlobo. Srčnost in ljubezen. Da je vsaj en trenutek lahko na obeh bregovih življenje, kot si ga želimo.  

Humor je naš zaščitni plašč, ki nas čuva pred vročim soncem, dežjem in hudo zimo. Šaliti se na svoj račun je plemenito dejanje, ki odpira oči sebi in tudi drugim. Ker v teh šalah je življenje. So naši trenutki iz resničnega življenja.

In ko jih zavijemo v celofan humorja, spremenijo bolečino v manjšo bolečino, osamljenost v sprejemanje in smeh. Četudi traja vse to le – trenutek.

Neprecenljivo

Korošica je opazila mojo vrednost. Jaz sem opazila njeno vrednost.

Dve srci, ki sta čutili.

K vragu NLP-ji, hipnoze in vsi tečaji, ki te učijo, kako živeti ta trenutek. Taki trenutki odpirajo oči. Ali pa bolje: ki teoriji dajo vsebino in moč.

Naša notranja moč

Naša notranja moč presega krhkost telesa. Potruditi se moramo, da najdemo stik z našo notranjo močjo. Našim notranjim otrokom. Dovolimo mu, da nam pove, kakšno je naše življenje, ki ga čutimo kot svojega.

Da ga lahko živimo, kot da bi bilo resnično. Ta trenutek.

»Dom ni kraj, kjer živimo, temveč mir, ki ga najdemo v sebi.« (vir: Jon Kabat-Zinn)

Končno konec

Štikani prtički in domač jezik iz zibelke – smo mi. Vsak ima svoje elemente, ki ustvarjajo njegov pristni kotiček, v katerem sveti močna svetloba.

Najdimo naš ponos, ta štikan prtiček, in toplino, to iz naše zibelke.

In živimo to.

Snemimo masko in bodimo človek z obrazom. Taki kot smo, smo.

Imejmo se radi, taki kot smo. To smo mi.

In vsi imamo pravico – biti srečni.