Življenje je prekratko
Živi ga danes. Ne čakaj na jutri.
Pogovarjali sva se o življenju.
Oh, draga moja, kako razumeš in slišiš misli, ki se pletejo v naših glavah, ko negujemo drago osebo. Ko se srečujemo z nemočjo. Z občutkom odgovornosti. S tišino.
Ona že ve
Povedala mi je svojo zgodbo. Izgubo moža. Njeno pot naprej.
Tudi ona pogreša svojega sopotnika, s katerim sta prepotovala svet. Ni nič drugačna kot mi. Četudi razumsko in logično razmišlja.
Vsi nosimo enaka čustva v sebi. Le eni damo hrano enim, drugi drugim čustvom. In zato se zdi, da smo si različni.
Omenila sem ji, da je oče padel. Kako mi je bilo hudo.
Vprašala me je:
»Kdo pa je kriv, da je on padel?«
Odgovorila sem:
»On sam. Jaz sem šla iskat kosilo zanj. Ker sem mu dolžna dati jesti. On pa je vstal in padel. Čeprav… ja, je vmes bolezen, šibkost. A vseeno.«
Videla sem, da je bila zadovoljna. Ker nisem okrivila sebe.
Ker sem mu priznala odgovornost.
Ker vsak sam piše svojo zgodbo. Svojo pot, svojo sodbo.
»Nikoli ne prevzemaj krivde nase,« mi je rekla.
»Vsak izpolnjuje svojo pot. In če je to zapisano na njegovi poti, se bo zgodilo.«
Ja. Saj to vem. Saj to “učim”.
Ampak moje besede veljajo drugače za druge kot zame.
O, ja. Kot pri vseh drugih. Samo eni to priznamo. Drugi pač ne.
Zaključno slovo
Dotaknili sva se pogreba. Zaključnega slovesa.
Povedala mi je, da je želela moža posuti v morje.
Ljudje so ji rekli: »To ni prav. Kje bo pa grob?«
Povedala sem ji svojo zgodbo.
Z možem sva takrat, ob slovesu moje mame, jasno povedala hčerkama, kaj si želiva na starost in kaj ne.
Oba sva odklonila skrb, ki ni več skrb, in življenje, ki ni več življenje.
Ne želiva biti breme. Navsezadnje, ne želiva trpeti.
Zanimivo, koliko ljudi misli, da morajo svetovati, kjer jih nihče ne vpraša. Kjer ni njihovo mesto.
Za pokop sem predlagala posip v morje – da bova plavala med Koprom in Maredo.
Možu ta ideja ni bila blizu. On bi ležal fizično v grobu.
Zato sem se odločila zase za travnik.
Ja, Slavnik bi bil sanjski. A moji niso hribolazci.
Naj jim res naredim še to, da bodo grdo govorili o meni celo njihovo življenje? 😄
Smeh. Norčavost na svoj račun. Neprecenljivo. Poučno tudi.
Pripravljam tečaj o čakrah
Trenutno poslušam Alberta Villolda. Pravi, da se vsakih 7 let aktivira ena čakra.
Pri 50 letih smo tako v sedmi čakri – kronski čakri, čakri duhovnosti.
Na Kosmiki piše:
»V kronsko čakro se (podobno kot v korensko) močno zapišejo tudi vse oblike zlorabe in drugi težki življenjski dogodki. Razlika je v tem, da:
– zapisi v korenski čakri določajo naše ravnanje,
– zapisi v kronski čakri pa določajo naša načela, pogled na svet in način razmišljanja.«
Zato pravimo starim ljudem »modreci«.
Zato pravimo, da nas na starost sreča pamet.
Res je. Pogled na svet se spremeni.
Ni ti več mar, če si v trenerki ali obleki. Važno je, da ti je udobno.
Ne zanima te več, kaj pravijo drugi. Poslušaš sebe.
In to je edino pravilno.
Poslušati in slediti sebi.
Si že v sedmi čakri? ✨
Veš, da knjige Gugalnica za dva podpirajo čakre?
Piši mi, če te zanima morda tečaj o čakrah.
Poslušaj sebe. In življenje ti bo odgovorilo.