Življenje, kot si ga narediš

»Jaz pa večkrat grem tu mimo. Naslednjič pridem k vam na kavo,« sem rekla, potopljena v striženje nohtov gospodu.
On pa mirno odgovori: »Kdo pa pravi, da vam jo bomo ponudili? Mi smo Istriani, ne nudimo kar tako.«

Prasnili smo v smeh.

Žena ga je takoj okarala, kako govori.

»Gospa ne pozna tebe in tvojih šal, kaj si bo mislila o nas?«, mu je »brojila«.
In tako je bilo cel čas. Šala za šalo. Na svoj račun, na račun drugih. Čas pa je v dobri volji minil kot »keks«.

»Kaj mi je dal ta dan gospod? Življenjskost. Drobne radosti, ki pomenijo za nas vse – zdravje.«

Ko življenje zadiši po Istri

Vedno najdem nekaj, na kar se »obesim«, da steče pogovor. Tokrat so to Istriani.

Seveda hitro povem, da je moj mož »duri Istrian«. »Krepat, ma ne molat.« Ja, taki so res Istriani – nikakor pa ne, da ne bi ponudili gostu ničesar.

Istrian ni škrt. Ponudi in da – vse, kar ima.

Če bi morala opisati Istriana, je moja prva misel: delovni človek na suhi, težki grudi, nato pa »lokal patriot«.

On je Istrian. Iz Istre doma. Kdo si »lasti« kateri kos Istre, je zanj nepomembno.

Tu je doma kulinarika, vino, olje, riba kot del nje – in meni čudne igre moških, ki se derejo do onemoglosti. 😊 Z eno besedo – zabava.

Duri Istrian in mestna dekla

Spomnim se 35 let nazaj, ko sva se spoznala in kmalu obljubila zvestobo.

Bila sem takorekoč mestno dekle. Primožila sem se v družino s čisto drugo kulturo. Čeprav sva oba od meje »en pljunec«, se reče. Drugi jezik. Drugi običaji. Nikakor pa ne morem reči, da ti ljudje niso gostoljubni. Skoraj bi rekla, da je to na prvem mestu.

Z možem sva se na tej točki malo »pobaštardala«. 😊 Ne zahajava več toliko v družbo in tudi vsak dogodek ne obeleživa na veliko.

Sem pa jaz, iz mestne dekline, ki ni imela rada oljčnega olja, postala ženska, ki uživa v obiranju oljk. V kuhinji uporabljam pretežno »tekoče zlato«.

Od peciva rada delam fritule. Rada pojem brancina ali orado in uživam v »kape santah«.

Vse to me je naučila oseba, kateri sem posvetila rdečo knjigo Bravina ljubezen reši Piccolino.

Knjiga je prevedena tudi v istrski jezik. Ni pa še izdana. Pot do slovenske verzije pa je: https://kratke-zgodbe.com/izdelek/bravina-ljubezen-resi-piccolino/

Vandrovčki in zvok harmonike

Zabava je bila pomembna tudi mojemu očetu. Vsakršna – samo da je bilo druženje.

Vino in hrana. Harmonika. Radio. Ura. To so njegovi odtisi v naših življenjih.

Silvestrovo pri nas načeloma ni bilo šampanjca. Je pa odmeval na balkonu njegov zvok harmonike. Z njo je zgradil naš dom. Skoraj tako bi lahko rekla.

Vandral je z Vandrovčki po Istri in razveseljeval ljudi. Njegova pajdaša sta bila tudi Ottavio Brajko in Korado.

Kaj na njem izstopa?

Nasmeh. Vedno je rad posončil svoje močne in bele zobe. Sredinski prst na desni roki, na katerem si je v zglobu prerezal tetivo in je ostal skrčen za vedno. Menda je bilo simpatično mahanje plesočim na plesišču s to roko.

Si lahko predstavljaš ta prst? 🙂

Oče, prazniki in osem otrok

Ko je začel graditi drugo življenjsko kariero (upokojensko), se je na vse pripravil vedno z veliko skrbnostjo in par črnimi scenariji. Koliko ljudi potrebuje za pobrati grozdje, koliko hrane, koliko pijače. Kaj, če bo dež. Zame je bilo to obilo panike preveč – preveč neke angažiranosti, predvsem pa preveč ljudi.

Ampak njemu je trgatev – praznik.

Ta teden je imel rojstni dan. Praznik. Vedno smo mu radi naredili fešto – in rad je zaigral na njej. Ker je rad zabaval. In užival je med ljudmi.

Animatorka v domu ga je vprašala, koliko ima otrok. »Osem,« je rekel.

Začeli smo se smejati, pri štetju pa smo obstali: sin, hčerka, 3 vnukinje, 1 vnuk in 2 pravnuka. Vsota je osem. Prav je povedal. Vsi mi smo njegovi otroki.

Štejejo drobni trenutki

Moje oči so bile ta dan zopet dostikrat polne “slane vode”.

Ko dobiš potrditev, da se življenje sploh ne meri z velikimi uspehi, številom faksov ali izobraževalnimi naslovi.

Štejejo – in ostanejo – le drobni trenutki. In tudi ti hitro minejo.

Kot mine tudi 89 let življenja. Vojni, izobraževanja, ko ni bilo doma denarja, trdega dela, gradnje hiše, pomoči otrokom, da splavajo – in na koncu borbe s starostjo, onemoglostjo.

»Potrdim si. Znova in znova. Če si sama ne boš naredila življenja lepega, ti ga nihče drug ne bo.« Le ti veš, kaj je tebi lepo. In posveti se temu vedenju.

Hvaležnost nas polni

Tudi ta dan je končal. Dopoldanski del s stanovalci in popoldanski del z domačimi.

Hvaležna sem, da imam tako družino. Da smo vsi našli čas zanj. Se pripeljali tudi od daleč, da nas je začutil.
Hvaležna sem, da so nam v domu pomagali narediti trenutek lep, srčen in … objokan na naši strani.
Hvaležna sem tudi stanovalki za tako prisrčne besede, ki mu jih je izrekla.

Hvaležna sem, da sem izbrala ravno tega očeta in to mamo za moja starša. Čeprav sem mnogokrat mislila, da imam najhujša in najslabša starša – pogled neizkušenosti.
Danes, ko sem tudi malo modra »starostnica«, gledam drugače.

Oba starša sta me dosti naučila. Predvsem delati. Zato me kličejo multipraktik.
Mama mi je še posebej vsadila v srce vrednoto in pomen materinstva ter družine. Spodbujala sta me k izobraževanju, ki se očitno zame še ni končalo.

Kaj sem želela s to objavo doseči?

In kaj je pomen cele te zgodbe?

Naredite si življenje lepo.

Dosti se smejte, ker smeh je pol zdravja.

Bodite hvaležni. Za vse drobne stvari. Za starše. Kakršnikoli so. Z nekim razlogom smo si jih enkrat izbrali. Če še ne veš zakaj – verjamem, da ti bo enkrat kristalno jasno.