Mož v črnem plašču

“Zakaj to delate vsak dan? Saj veste, da so vrata zaklenjena?”

Glas me je zdramil in avtomatično sem se obrnila.

Za menoj je stal moški v odhajanju. Njegovi srebrno sivi lasje so bili skrbno postriženi. Oblečen je bil v črn plašč, dolg do sredine stegen. Videti je bila zelo dragocena, volnena tkanina. Okoli vratu je imel obešen fino tkan volnen karirasti šal, na videz zelo prijeten za nošnjo. Šal, ki nudi le toploto, ampak je tudi lep estetski dodatek. V desni roki je držal kovček in ga vlekel na kolescih za seboj. Tudi kovček je bil črn, s srebrnimi dodatki. Po hitri oceni ali po spominu bi rekla, da je bil kar večji kovček.

Kdo je ta urejeni gospod? Kam odhaja? Kam? Po občutku – domov. Vsaj tja, kjer je nekoč bil njegov dom. Očitno se vsak dan spakira, se poslovi in se odpravi… le do zaklenjenih vrat varovanega oddelka.

To ni oddelek za vsakega. To je oddelek za tiste, ki živijo v svojem, novem svetu. Kjer poznajo svoje bližnje, a jih hkrati ne prepoznajo. V domu katerih živijo spomini iz preteklih leti in ne od danes, včeraj, predvčerajšnjim.

Stisnilo me je pri srcu.

Moji možgani so pobrskali po omari spominov, ko je tudi mama hotela domov. Čeprav je bila doma. In kako smo odšli z njo v kuhinjo, kjer se je počutila dobro in varno. Doma! Tu je preživela v bistvu največji del svojega življenja. V pripravi hrani za celo družino. Tudi a la carte za »izbirčneže«. 😊

Zdaj smo na isti točki z očetom.

Vse, kar smo se naučili ob mami, skoraj ni več uporabno. Očetova zgodba je drugačna. Učimo se novih trikov, prilagajamo nove resnice. Tudi on si želi domov. V Prade. Čeprav je doma. Večkrat mi reče: “Poberi naše stvari, da kaj ne ostane tukaj, kjer je moja glava.” In da moramo odnesti domov vse – tudi ure. Čas mu pomeni vse.

Vse to dostikrat spodbudi vprašanja.

Je res starost tista lepa jesen življenja, o kateri govorimo? Je vredno dočakati dolgo starost, če s seboj prinese strahove, zmedenost, želje, ki so mnogokrat neizpolnjive?

Kaj lahko damo tem ljudem, da jim bo lepše? Kje je meja, do katere je otrok dolžan skrbeti za starša? Kaj se zgodi, ko zdravje otroka popusti? Ko ne zmore več? Ko mu telo sporoča, da bi moral poskrbeti zase, pa se razdaja drugam? Ko ne spi več, ampak le bdi? Ko se kariera ustavi, stranke odhajajo, ker je družinska skrb postala prednostna naloga?

Toliko vprašanj… in tako malo odgovorov, ki bi pomirili srce.

Vsak torek imam rezerviran za delo v domu starejših. Delam pedikuro, a to ni le nega stopal – je tudi dotik, ki prinaša bližino. Je čas za klepet, smeh, spodbudo.

Ampak… tudi oni spodbujajo mene.

Njihove besede so modrost. Njihove misli so ogledalo. Odpirajo mi panoramo, ki mi je prej zakrivala celotno sliko. Morda celo svetlobo.

Zato sem se odločila deliti te trenutke z vami.

Hvala, ker ste prišli do konca. Naslednjo sredo se spet beremo.