Živa se spopade z alkoholom

V kotu barčka, za okroglo mizo in tapeciranimi foteljčki, sta sedeli in tiho mešali izbrani kavi. Doroteja je mirno in zbrano poslušala Živo, ki ji je z rosnimi očmi pripovedovala svojo zgodbo. Tako srečna je bila, ko je našla svojega izbranca, ki je danes njen življenjski sopotnik. Tako sta bila zaljubljena in obojestransko ljubljena, da sta si obljubila večno zvestobo. In sreča ter ljubezen nista pojenjali niti usahnili. Izgledalo je, da sta se našli dve, od boga poslani osebi, da pokažeta svetu kaj je ljubezen, kaj je zvestoba, kaj je sreča. 

Minilo je lepih prvih deset let. Brane se je odločil, da bo začel svojo privatno poslovno kariero. V službi ni bilo več tako kot bi moralo biti. Ni se vedelo »kdo pije, kdo plača«. Kdo je vodja in kdo delavec. Še huje, kdo dela in kdo pobira plodove. Vedel je, da ima ob sebi ženo, ki ga bo podprla, da obvlada delo, s katerim lahko služi in s katerim bo vzdrževal svojo družino. Seveda je Živa pohvalila Branetov pogum in odločitev in mu ponudila podporo, razumevanje, pomoč, poslušanje, ko bo potreboval sogovornika. In še marsikaj. Ni pa vedela, da bo »privatništvo« prineslo v njuno življenje še nekaj. Nekaj, od česar sama beži. Beži tako, da noče o tem sploh razmišljati. 

Iz torbice je vzela robčke in si obrisala solze in nos. Ni jokala in vendar so iz oči kapljale solze ena za drugo. Doroteja je položila dlan na njeno in jo rahlo stisnila. Pokazala ji je, da jo razume in sočustvuje z njo. Pokazala ji je upanje, da ji lahko pomaga. 

Vprašala je Živo: »Živa, umiri se, poglej vase in se vprašaj, ali ljubiš Braneta?« Živa se je poglobila vase in tiho zašepetala: »Ljubim ga«. Postavila ji je naslednje vprašanje: »Ali ga ljubiš bolj kot sovražiš alkohol?« Živa je trznila in stisnila robčke v dlani. Členki prstov so postali izraziti in napeti. Dvignila je pogled in ga usmerila Doroteji v oči. V solzah je zamomljala: »Ne vem. Ne vem, če lahko zdržim pritisk alkohola in te njegove slabe družbe. Ne vem.« Solze so oblile Živin obraz. Sklonila je glavo, da so lasje prekrili njeno bolečino in grenke solze. Doroteja zopet stisne Živino dlan in jo vpraša: »Si lahko predstavljaš svoja srednja leta, svojo starost brez Braneta? Kaj čutiš, kaj vidiš, kaj slišiš?« Živa je naslonila glavo na zid in zaprla oči. Poskusila si je predstavljati sebe samo. O otročkih ni razmišljala. Osredotočila se je nase. Slišala je Dorotejo, ki je pripomnila: »Živa, bodi zvesta sebi. Bodi zvesta sama sebi. Prvenstveno sebi.« Živa se je uspela vživeti v svojo prihodnost. Brez Braneta. Bolečina v prsih je bila neznosna. Trgala jo je, zbadala v srce in v želodec. Ni razumela čemu sedaj te bolečine. Saj le razmišlja o svoji prihodnosti z Branetom ali brez njega. »Ja, zvesta si moram biti«, je rekla. »Kako naj si bom zvesta, Doroteja?«, je vprašala. In Doroteja ji je odgovorila: »Tako, da si ne lažeš. Da preveriš vse možnosti in ugotoviš, kakšna čustva se porajajo ob vsaki misli ali situaciji. Živa, pred teboj je postavljeno ogledalo, v katerem se zrcalijo tvoje vrednote. Poglej katere so, poveži jih s čustvi in dobila boš odgovor, ki ga potrebuješ.« Tako je Živa poskusila doživeti prihodnost z Branetom in njegovo alkoholno odvisnostjo. Bolečina je bila mnogo manjša, drugačna. Začutila je ljubezen do tega človeka in hkrati željo pomagati mu. Sočutje, ker je padel v brezno, v kakršnem je bil njen oče. Le, njen oče ni imel razumevajoče žene. Bila je ranjena ženska in je reagirala v svojem slogu, kot je takrat znala. Živa ji ni nikoli očitala njeno odločitev. 

Živa se ni zavedala, da so se solze na obrazu posušile. Da je njen obraz poteze žalosti in ranjenosti spremenil v poteze sočutja in želje pomagati. Odprla je oči. Zazrla se je v oči Doroteje in s težavo je izjavila: »O, moj bog. O, moj bog, Doroteja. Jaz ne vidim svoje prihodnosti brez tega človeka. Jaz si ne morem sebe predstavljati srečno, če bom sama. Po drugi strani pa, ne morem tolerirati njegove odvisnosti, ker me spominja na otroštvo. Na že preživeto zgodbo.« Doroteja je stisnila Živino dlan med svoji. Pogledala jo je z velikim, razumevajočim pogledom. 

Iskala je besede in začela: »Živa, razumeti moraš, da je alkoholna odvisnost njegova težava, ne tvoja. On jo mora rešiti. Da jo reši, jo mora sam sprejeti kot težavo in ji dopustiti, da se jo reši. Tvoja naloga je, da ne sprejmeš alkoholizma kot dejstvo, ampak da sprejmeš njega kot človeka, ki ga imaš rada in potrebuje tvojo pomoč. Ponudi mu pomoč, pokaži mu kakšno življenje si želiš in v tem življenju vidiš tudi njega. Povej mu, da alkoholizem lahko reši le sam in ti ga lahko pri tem podpiraš in mu pomagaš.«

Živa se je zamislila in zasanjeno rekla: »V bistvu, sem res le tako zvesta sebi. Popila je požirek ohlajene kave. Grenko se je nasmejala in rekla: »Lepa bom, še lepša kot sem, ker pijem hladno kavo.« Z Dorotejo sta se nasmejali in vrnili svetel pogled v njun pogovor. 

Živa jo je z bolj razpoloženim glasom vprašala: »Kako mu lahko pomagam? Kaj, če ne bo hotel?«

Doroteja je skomignila z rameni in rekla: »Draga moja Živa, komunikacija. Pogovor, pogovor, pogovor. In, ko boš izčrpala temeljno orodje, pridejo na vrsto druga orodja in tehnike.« »Poglej«, je nadaljevala. »V partnerstvu moraš biti najprej zvest sebi, da si lahko zvest partnerju. To pa lahko vzpostaviš s pogovorom. Ni pa nujno, da si lahko zvest drugemu, če nisi zvest sebi. Si gledala film Hachiko? Pes je bil zvest profesorju, vendar tudi sebi. Ni si dovolil, da ne bi šel vsak dan ob 16. uri na železniško postajo počakat profesorja. Četudi ga ni bilo… In tako je nadaljeval celih devet let. Ni obupal, ni popustil, ampak je vztrajal.«

Živa je prikimala, strinjala se je z Dorotejo. »Ampak, bojim se, da sem preveč negativna v odnosu do alkoholizma in mu tega ne morem odpustiti. Niti se začeti pogovarjati o težavi in mojih čustvih.«

Doroteja jo je razumevajoče pogledala in rekla: »Logično je to, Živa. Vendar pomisli, od kod izvira ta negativnost do alkohola? Živa je pritrdila: »Ja, iz mladosti, zaradi očeta.«

»Tako je«, je rekla Doroteja. »Zato moraš odpraviti negativna čustva tam, od koder izvirajo. Odpustiti moraš prvo očetu. Rekla si, da mami nisi nikoli zamerila njene odločitve. Očetu pa si zamerila? Odpusti mu. In odpusti tudi Branetu. In očistila boš svoja čustva, očistila boš svojo preteklost in odprla pot svoji novi prihodnosti. 

»Kako pa naj odpustim, Doroteja? Zadostuje, da rečem odpustim si?«, je vprašala Živa? In Doroteja je rekla: »Ne Živa, to ne bo dovolj. Lahko prideš k meni v moj studio, lahko pa si prebereš blog na www.inchi.si, kako poteka proces odpuščanja, to je kako narediti korak k spremembi sebe in ohranitvi zvestobe sebi.«

Ksenija

1 thought on “Živa se spopade z alkoholom”

  1. Pingback: Zakaj je odpuščanje močna tehnika v procesu zdravljenja - Inchi Kinesio Dotik | Koper

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Shopping Cart