Mama ni več mama

Pomlad je na vratih, iz zemlje že kukajo prve znanilke pomladi. Drobne bele cvetice. Na cvetenje se pripravljajo tudi hiacinte in narcise. Mimoza pred sosedovo hišo je tik pred razcvetom.

Utrujena in žalostna se je zazrla v bele zvončke. S sklonjenimi glavicami. Kot da želijo tulipani skriti solze v očeh in so sklonili glavo. Mislila je na mamo. Njeno mamo, ki je nosila ime po cvetovih teh lepih cvetočih rastlinic. Tako ime sta ji namenila njena mama in oče.

Nikoli se nista tesno razumeli. Vzgoja je bila stroga, običajna za sedemdeseta in osemdeseta leta prejšnjega stoletja. Za otroka, ki je imel knjižnico raje kot cerkev, preveč utesnjena vzgoja, brez možnosti za kritičen, drugačen pogled na življenje.

Danes pa je vse drugače. Danes to ni več otrokova mama. Gleda jo in je ne more poklicati – »mama«. Mame ni več. Mama je odšla. Mama je zgolj še v njunih srcih. Njeno srce ve, da mama še živi in kdo je njena hči. Ne zna jo poklicati vsak dan po imenu. Vendar njeno srce ve, ko jo vidi.

Vsak dan je bil boleč, topa bolečina v prsih, stiskanje in pritiskanje. Stalni samogovor: »Zakaj? Zakaj ona?« Zakaj je ona odšla nekam, kamor mi ne moremo z njo, četudi smo vsak dan ob njej in z njo. Kaj je tam in tega ni doma? Kakšen svet je tam, tam kjer je sedaj doma in ni več doma tu, ki ga je gradila s svojimi rokami? Kjer stene krasijo njeni Vilerjevi gobelini, mizo vezeni prti in je postelja postlana z vezenimi posteljnimi kompleti z inicialkama BC.

Zakaj izraža željo iti domov, če je doma? Zakaj je odšla in se izgubila v ulici, tri hiše od doma? Zakaj ne mara kopalnice in ničesar v njej? Zakaj se ne zna preobleči? Zakaj? Zakaj? Zakaj?

Borila se je z njo. Marsikdaj. Sploh, kadar je bilo treba v kopalnico. Ni slišala. Ni hotela slišati. Občutila je pritisk, morda napad. In zato se je branila. Klicala jo je, vendar se ni odzivala. Tudi ona se je začela rušiti pod psihičnim bremenom. Pod bremenom neštetih zakaj in kako. Kako bo to speljala? Kako bo to zmogla? Bo sploh zmogla? Saj to je nemogoče. To ne zmore nihče. To je nemogoče.

Zatekla se je k samohipnozi. Našla je svojo pot na mavrične poljane, poljane za galaksijo. Tam, kjer prebivajo Angeli. V sproščanju, prepuščanju in spuščanju je slišala glas. Topel, pomirjujoč, spodbuden. »Sedaj ni čas za žalost. Sedaj je čas, da vrneš, kar ti je v življenju dala. Dala ti je življenje. Zgled. Vero, kakršnokoli ali kakorkoli si jo ti sprejela. Sprejela je tvojega moža in tvoje otroke. Če ne sliši na mama, si poskusila, če sliši njeno ime? Njeno ime, ki ima vonj po pomladi vseh 365 dni?«

Zamislila se je. Pokliči jo po imenu, kliči jo po imenu. Pozabi na »mama«. In poskusila je.

Takoj, ko je bila v drugem svetu, odsotna. Ko je tavala po hiši brez prestanka, odpirala in zapirala vrata sob. Ko je morala h kosilu. Ali v kopalnico. Poklicala jo je po imenu. In…. ustavila se je. Obrnila se je. S pogledom je iskala, kdo jo je poklical. Sledila je imenu. To je njeno ime. To je ona! Ona je poklicana in ona se mora odzvati. Kot vedno v njenem življenju, dajanje, razdajanje. Za druge. Redko zase.

Tako je mama odšla. Ostala je ona, z rojstnim imenom. Še danes. In še danes se nanj odziva.

Navzven, to kar je vidno in slišno. Zanjo, za vse okoli nje.

Nevidno in neslišno je v srcih. Od obeh. Demenca ji je vzela življenje s smislom. Poslala pa ji je … njo. Prišla je nazaj. Ne vedno taka, kot je danes. Sprva kot »hitra pomoč«, nujne zadeve. In vsak dan več je bila z njo. Vsak dan je bilo bolj naporno. In na mavričnih poljanah ji je rekel glas: »Vklopi srce. Delaj s srcem in delala boš drugače. Čutila boš drugače. In ona te bo razumela drugače.«

In res je bilo tako. Notri, notri v obeh, kar ne vidi nihče, je tisto, kar čutita. Njuna frekvenca. Frekvenca, ki lovi valove ljubezni. Take ljubezni, ki je nista imela vseh teh letih. Sta pa jo našli. Frekvenco, ki ima le eno anteno in gumb za vklop…srce.

K. B. za

LITERARNI NATEČAJ ZA ANGELSKO ZGODBO (https://www.angelskezgodbe.si/post/mama-ni-več-mama-zgodba-št-64)

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Shopping Cart