Uncategorized

“Nekateri rečejo, da so prišli na vrsto. A v resnici ni nobene vrste. Greš, ko greš.” Moja tiha slutnja Danes sem opazila spremembo na očetovem obrazu, barvi kože. Ustnice je imel hladne, tudi sapo pod nosom. Stisnilo me je. Pobožala sem ga. Dejal je: »Kako imaš vroče roke.«Ko sem šla mimo okna domov, sem zašepetala: […]

»Delate počasi, nežno in natančno. Počutim se varno.«Ta preprost stavek me je ustavil. In me v trenutku odnesel v mojo zgodbo – zgodbo o gipsu, padcu, lekciji življenja in prepolnem urniku. Spoznala sem se, da počasnost ni pomanjkljivost, temveč darilo. Poznava se, mar ne? »Pri vas pa sem že bila.” sem rekla. “Res je, sem

Ne, končala sem z introvertiranostjo. Tokrat zgodba gre v nasprotno smer. Ko sem stopila na hodnik, sem v jedilnici opazila skupinico stanovalcev doma. Klepetali so, se smejali – prizor, ki je bil prijeten za videt. Ga čutiti.Veselo jih pozdravim in preverim v sobi, ali me čaka. Ni je bilo. Vprašam prisotne in odskoči: »Nihče mi

V svetu, kjer pogosto prevladuje družabnost, se introvertirani posamezniki pogosto znajdemo v ozadju, še bolj cenimo tišino in globoke povezave. Tudi jaz sem med njimi; ne potrebujem množice prijateljev. Tisti, ki jih imam, so skrbno izbrani in dragoceni. Najraje sem doma, v družbi svojih najbližjih ali pa sama s seboj. Spomnim se dni, ko sem

Pogledala sem na seznam in videla, da so na njem osebe iz varovanega oddelka. Nekaj mi je govorilo, da se današnji dan ne bo izšel najbolje. A vseeno – rekla sem si, da pri teh osebah morajo biti prisotni tudi svojci, vsaj ob prvem srečanju. Stopila sem v sobo. Na invalidskem vozičku je sedel gospod,

Dve stvari sta se mi zgodili v zadnjih letih, pri katerih nisem razumela, zakaj in zakaj tako dolgo trajata: Kaj imajo skupnega moje bolezni, imunost in dolgotrajna oskrba osebe z Alzheimerjevo demenco?Zagotovo ni naključje. Ne da bi iskala odgovor, sem ga našla v knjigi, ki jo ravnokar berem. In ima potencial, da prebranemu verjamem. Negovati

Vsake toliko ti življenje postreže s srečanjem, ki te ne pusti ravnodušnega.Ko se ti zazdi, da si ti tam, da pomagaš drugemu… pa na koncu ugotoviš, da si ravno ti tisti, ki si dobil največ.Tokrat je to bila ona – gospa z nekaj v sebi, kar ne znam opisati in z leti, ki bi jih

Med svečami je ležal ptiček. Majhno, belo-rjavo bitje z rdečkasto-rjavim trebuščkom. Na smrekovi vejici. Pogled nanj me je v hipu odnesel nekam drugam, ne vem kam. Kot da je prinašal sporočilo. Od koga? Kakšno? Vzela sem ga v roke, ga opazovala. Ne, ta ptiček ni bil od tu. Na sosednjem grobu sem zagledala ikebano s

Šok pri ginekologu sem predihala in si v mislih dejala: »Rešila boš to ti.« K sreči me diagnoza ni sesula, mi je pa dala misliti. Zakaj ravno maternica? Katera čustva lahko botrujejo temu, da se prav tu dogajajo spremembe? Malo sem poguglala in dobila nekaj smernic, predvsem o spremembi prehrane. Seveda sem se odločila –

“Zakaj to delate vsak dan? Saj veste, da so vrata zaklenjena?” Glas me je zdramil in avtomatično sem se obrnila. Za menoj je stal moški v odhajanju. Njegovi srebrno sivi lasje so bili skrbno postriženi. Oblečen je bil v črn plašč, dolg do sredine stegen. Videti je bila zelo dragocena, volnena tkanina. Okoli vratu je